Ker se nahajamo v osrčju Prlekije, se naši otroci in mladostniki dnevno srečujejo z prleškim narečjem. Da bi ugotovili, ali so se našega narečja že kaj naučili, smo ob izvajanju Prleškega dne za njih pripravili literarno ustvarjanje s prleškim narečjem.
Prva naloga je bila napisati slovenski prevod prleške ljudske pesmi. Najbolje so se odrezala dekleta iz 3. skupine.
Ste videli barona, ha-ha?
Jaz sem ga videl, kako se smehlja.
Velike brke ima
in nikomur jih ne da,
tudi če mu za njih veliko da.
Konja jahal je na sprehod,
ko v travi se zgane hudič – falot.
Konj se splaši,
ustrašita se oba,
konj in gospod zbežita na konca dva.
Ušel mu je konj v gosti gozd,
besnel je kot norost.
Baron se je z ustnico zadel,
ta mu odpade –
nič več ne bo pel.
Pa kaj bo brez ustnice siromak,
norčuje iz njega se vsak.
Zato pa v Gradec gre,
tam možje
znajo narediti vse.
Meso od kokoši
tam mu prišijejo pod nos.
Takšna kot je bila prej,
ustnica je tudi zdaj,
perje raste iz nje v en kraj.
Od takrat pa nosi tale gospod
perje in brke direktno pod nos.
Če bi hoteli take brke tudi vi,
v Gradcu na sejmu se jih dobi.
Slovenski prevod 3. (dekliške) skupine
Ste vidli barona, haha-haha?
Jas sen ga vida, pa se smejá.
Veke mustače ma,
ne bi jih leki da,
če bi mu plača štiristo rajnš.
Van kunja je jaha tak na šprancir,
f trovi se zgene nekši hudir.
Kunja se splašita,
strašita óbidva,
vujša mu kunj je, beža skoké.
Pribeža je f šumo, gosti ba les,
kunj pa je beža skoka kak bes.
Te pa zadela je
čuba barona se
f hrastovo vejo, proč odleti.
Pa kaj buš brez čube zdaj, siromak,
norca bi dela ž jega se fsak.
Zato pa v Gradec gre,
taksi so tan možje,
kteri to znajo narediti fse.
Od žive kokoši mésa en kos
njemu prišili notri pod nos.
Kakša bla prle, paj,
takša je čuba zaj,
samo da perje rase iž jé.
Od potli pa nosi toti gospod
brke pod nosom ino perot.
Či pa bi ti še, paj,
takše mustače raj,
v Groci si čubu delati daj!
Prleška ljudska
Drugi literarni izziv je bil pisanje zgodbe v preleškem narečju. Za to smo imeli na voljo 10 prleških besed, ki smo jih morali uporabiti v besedilu. Te so bile: diklina, pecikl, žgujnki, štrikač, priftošl, rükverc, čohati se, protrol, ha?, drgoč.
Vabljeni k branju treh najbolj izvirnih zgodb.
Pepekov pomladni den
Bog daj. Moje ime je Jüžek, po domoče mi provijo Pepek. Rad bi vam poveda, ka se mi je zgodilo eden pomladni den.
Zaron ob devetih me je mati vrgla iz postele in rekla: »Kaj je zej, hmajok? Ka boš čaka, ka de ti sunce posvetilo v rit? V kühji na mizi te čokajo žgujnki pa belo kafe, ka jaz moren v štacün.«
Obleka sen si domači štrikač in hlače, pa hitro na zajtrk. Gda sen se naja, sen začeja štindirati, ka pa si nej zej začnen. Pa se mi v toti moji trdi kelebači posveti ideja, ka bi se lehko ša malo vozit s peciklon.
Priden ti jaz v škeden, pa vidin, ka man zodji potoč prazen. Ka pa te nej zej? Ja, zakrpati moren lüšah, pa de kak novi.Po kakšne trifrtole vüre je bija pecikel poprovleni. Pa se ti lepo jaz pelan po vesi, te pa naenkrat eden prileti rükverc iz dvorišča. Ka bi vi znali, kak sen premza. Kümaj mi je grotalo, ka sen se ne v jega zaleta. Vete kak sen mo moga povedati ene par domačih reči.
Pelan se ti ga jaz dale, pa vidin, ka mi proti gre ena fejst diklina. Ka bi zgleja frejersko, sen se zdigna na zodji potoč. Pa se ti jaz tak pelan, pa zadenen v rob pločnika. Te pa sen tak opa v grabo, ka sen kume gor stana. Samo to še je ne bilo fse. V grabi so rasle lepe mlode koprive, kere so me tak lepo vüžgale. Vete, kak sen se čoha. Sen misla, ka si bon cele roke dol zgloda.
Moren vam povedati, ka sen meja zadosti vožnje s pecikoln, zato sen se odpela nazoj proti dumi.
Pripelan se ti jaz do sosidovega dvora, ko vidin nasred pločnika ležati priftošl. Sosid je glih bija na dvori, pa ga pitan, če je jegof priftošl. Gda mi on nazoj: »Ha, ka si prava? Pri moj düši sen te ne nič čüja.« Še enkrat ga pitan, če je jegof priftošl. Je reka: »Bog ti ploti, Pepek. Ja, moj je,« pa mi je da 10 evrof.
Končno sen se pripela do dumi. Posprovin pecikl, pa gren nazoj v kučo. Da bi vi znali, kak je dišalo. Mati je glih iz protrola vzela friško pečeno kvasenico. Rekla me je, ka naj jo pistin, ka se malo ohladi. Pa ki bi te jaz poslüša, ke mi je rekla. Vete kak sen ja vročo kvasenico, tak ka so se mi püte metale. Te pa so se začeli problemi. Želodec me je tak bolja, ka sen že misla, ka se bon stegna. Te pa sen še dobja jezikovo žüpo od matere. »Šmrklavec, pa keko krot še ti oren povedati, ka ne je vroče kvasenice, bedok.« Želodec pa me je resen tak bolja, ka sen se sprava f postelo, pa sen do spajo leža.
Tisti den sen se nafčja, ka drgoč rejši nen več ja vroče kvasenice, pa ka mlade koprive fejst pečejo.
Stanovanjska skupina Dokležovje
V Prlekiji …
Diklina si je oblekla štikač. Vzela je svoj pecikl, ka bi šla k mlini. Spotila se je, ka je pozobla priftošl. Šla je rükverc, nazoj dumu. Čohala se je po glovi, ka bi se spotila, kon ga je dala. Priftošl je najšla v protroli. Ka je tan dela, nihče ne ve.
Končno te pride k mlini in pravi: »Melo za žgujnke bi mela.«
»Ha?« provi mlinar. »Kuruzne al hajdinske boš delala?«
»Hajdinsko mi daj. Kuruzno bon drgoč vzela.«
Duma je diklina te napravila pravo prleško večerjo.
3. skupina
Na vesi
Veški poštar si je obleka svoj novi debeli štrikač. Seja se je na pecikl, te pa se je odpela po vese raznašat pošto. Pripela se je do oštarije. Na štengah je stola lepa mloda diklina. Pitala ga je, če de ja žgujnke.
»Ha?« je pita.
»Žgujnke mon.«
»Pasale do mi, dej eno porcijo.«
Segne v žep po priftošl. Od groze se počoha po glovi. »Zgüba sen priftošel. Te pa drgoč, mogoče že zütra.«
»V protroli do te čakale.«
V rükverc je picikel potisna do ceste, te pa se je odpela dol po vese.
Stanovanjska skupina Veržej
