Zjutraj smo se zbudli ob sedmi uri. To je za vikend zelo zgodaj. Ko je prišla vzgojiteljica Stela, samo šli na pohod v Radence – na Maraton treh src. Najprej smo parkirali kombi. Kar nekaj časa smo hodili, da smo prišli do mesta, kjer smo dvignili kartončke in dobili pijačo.
Med pohodom nas je Žan učil, kako rastejo storži na jelki in smreki, o koruzi ter drugih drevesih, ki jih je poznal. Videli smo različne rože in grme. Na pohodu smo imeli tri postojanke. Jedli smo sendviče ter zaseko. Pili smo vodo in Oraketo. Hodili smo po cestah in gozdu. Gledali smo tudi tekače ter srečali vzgojitelja Miha ter Nikija in Ano. Tekmovala sta v teku. S seboj smo imeli tudi čips, smokije, kekse in čokolado.
Imeli smo se lepo. Všeč mi je bila glasba in petje.
Tin N.
Vzgojiteljica Marica nas je zjutraj zgodaj zbudila. Imeli smo zajtrk. Potem je prišla vzgojiteljica Stela. Spakirali smo si nahrbtnike in se s kombijem odpravili v Radence na pohod. Poiskali smo parkirišče za naš kombi. Do zbirnega mesta smo nekaj časa še pešačili. Na pohodu smo jedli sendviče in čokolado. Veliko smo tudi pili, saj je bilo vroče. Na poti smo opazovali naravo. Zraven smo se veliko hecali. Poslušali smo tudi glasbo. Druge smo gledali, kako tečejo. Meni je bilo fajn, ker sem se naučil, kako se imenujejo nekatera drevesa. Všeč mi je bilo, da smo bili na svežem zraku in da smo bili sproščeni.
Prehodili smo 18 km. Hodili smo po gozdu in cesti. Na vmesni postaji smo jedli kruh in zaseko. Meni je bilo lepo. Želim si, da bi šli večkrat na takšno prireditev.
Žan S.
Zjutraj nas je vse zbudila vzgojiteljica Marica. Oblekli smo se v športna oblačila in šli na zajtrk. Pripravili smo si nahrbtnike. V njih smo dali malico in vodo. Počakali smo vzgojiteljico Stelo. S kombijem smo se odpeljali proti Radencem. Tam je bila velika gneča. Komaj smo našli mesto za parkiranje našega kombija. Hodili smo 3 km do štarta, kjer smo dvignili kartončke za štampiljke in vodo. Potem smo začeli s pohodom.
Na prvi točki smo vzeli vodo in si malo oddahnili. Dobili smo prvi zaznamek. Med potjo smo opazovali hribe, ki so se videli vse do Avstrije. Potem smo prišli do druge točke. Tam smo jedli kruh, zaseko in čebulo. Za nagrado smo pri zadnji postaji dobili napitek Oraketa. Bilo mi je lepo, ker je bil čist zrak in lep sončen dan. Med potjo smo se pogovarjali o drevesih. Na cilju smo se usedli na klopco ter gledali tekače, ki so tekmovali. Poslušali smo tudi glasbo. Želim si, da bi tudi drugo leto šli na tja.
Jan S.
Vzgojiteljica nas je zbudila ob pol sedmih. Pojedli smo zajtrk. Potem smo šli na izlet v Radence. Hvaležni smo vzgojiteljici Steli, da nas je peljala na pohod.
V kombiju smo se pogovarjali in poslušali glasbo. Ko smo prispeli v Radence, smo se zmenili, da se ves čas držimo skupaj, da se kdo ne izgubi. Poiskali smo šotor, kjer smo dobili karte. Med pohodom nas je Žan učil, da ima jelka storže, ki sedijo na veji in gledajo gor, pri smreki pa storži visijo. Prišli smo do prve postaje, kjer smo dobili vodo. Med pohodom smo opazovali naravo, hiše in njihovo urejeno okolico. Imeli smo se lepo. Na drugi postaji smo dobili kruh, zaseko in čebulo. Proti koncu smo našli klopco, kjer smo pojedli sendviče, pili Oraketo in se posladkali s čokolado. Na cilju smo gledali, kako maratonci tečejo. Veliko je bilo tudi nastopajočih, ki so peli in plesali. Počasi smo se odpravili nazaj proti kombiju. Ves čas smo se zabavali. Na pohodu sem se imela lepo. Upam, da bomo šli tudi naslednje leto. Pohod smo lepo zaključili.
Janeli B.
Danes zjutraj se je naša skupina z vzgojiteljico Stelo odpravila na pohod treh src v Radence. Pohod je bil dolg malo manj kot 20 km. V začetku sem mislila, da bo to zame preveč. Malo me je bilo tudi strah. Za začetek smo vzeli karte, na katerih smo kasneje zbirali štampiljke na vmesnih postajah. Pot smo začeli dobro. Vsake toliko smo se ustavili pri redarjih, da smo se prepričali ali smo na pravi poti. Ko smo prišli do glavne ceste, smo si postregli s čokolado in se posladkali. Dala nam je energijo. Šli smo mimo naselja ter nadaljevali pot po gozdu. Tam je bil ogromen hrib, katerega vrh sem se zelo trudila doseči in naposled mi je uspelo. To je bil zame največji izziv na pohodu. Končno smo prišli na prvo postajo, kjer smo dobili pečat in se okrepčali. Nadaljevali smo pot. Med hojo smo opazovali naravo, lep razgled, ki se je segal vse do Avstrije. Veliko ljudi je na pohod s seboj vzelo tudi pse. Ugotavljali smo, katere pasme. Skoraj smo skrenili s poti, ko smo sledili drugim pohodnikom. Pohodniki so bili vsi zelo prijazni in nas hvalili, da imamo veliko kondicije. Večkrat smo se na poti tudi fotografirali.
Na drugi postaji smo dobili pečat in jedli kruh z zaseko ter čebulo. Kruha jaz sicer nisem poskusila, a drugi so rekli, da je bil odličen. Ovekovečili smo trenutek in nadaljevali pot. Srečali smo veliko ljudi. Iskali smo prostor, kjer bi se lahko spočili in pojedli sendviče. Med malico smo malo poklepetali. Čas nam je hitro mineval. Kmalu smo prišli do cilja. Dobili smo še zadnji pečat, za nagrado pa tudi napitek Oraketa. Vsedli smo se na klop, da bi se spočili. Tam smo pojedli čips. Opazovali smo tekmovalce v teku na najdaljši progi. Najhitrejši je bil Kenijec.
Na prireditvi je igral tudi bend iz ljutomerske gimnazije. Bili so zelo talentirani. Z veseljem smo jih poslušali. Pevci so imeli lepe glasove. Po njihovem nastopu smo se odpravili proti kombiju. Bil je kar daleč stran. Odpravili smo se domov.
Pohod je bil ena zelo pozitivna izkušnja. Kljub strahu sem uspela prehoditi celo pot, ter na koncu zelo uživala.
Polona L. K.
